Izpostavljene Objave

Preveč beljakovin v krvi?
Nekateri nas sprašujejo, kako je z uživanjem MAP pri povišani ravni beljakovin v krvi. Tudi na to vprašanje nam je odgovoril prof. Lucà-Moretti. Pravi, da se pogosto pojavljajo s takimi vprašanji predvsem posamezniki, ki so jim preveč beljakovin v krvi diagnosticirali z alternativnimi metodami, ki pa niso zanesljive. Potrebno je dobiti izvide konvencionalnih pregledov krvi. Pri teh je povišana raven beljakovin v krvi (albuminov) redka in tudi ni trajna, saj telo samo razgradi presežek beljakovin v krvi. Zdravnik mora preučiti, kaj povzroča ta pojav. Lahko gre notranje krvavitve ali druge bolezni. Vsekakor pa povečana raven albuminov še ne pomeni, da je v telesu preveč beljakovin. Lahko je ravno narobe: v času pomanjkanja beljakovin (rak, podhranjenost itd.) je teh lahko veliko v krvi, ker telo razkraja lastne celice in beljakovine v njih, da bi dobilo aminokisline. Preden beljakovine razgradi, jih je zato nekaj več v krvi. Najboljši kazalec ustreznosti beljakovin v krvi je raven hemoglobina. Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES in MAP, Marec 2014, Dr. Iztok Ostan
Zakaj po 45.letu starosti težko prebavljamo rastlinske beljakovine?
Odgovor na to vprašanje najdete v spodnjem članku dr.Iztoka Ostana, Pod večer življenja – Razstrupljanje s hrano (8), ki je bil pred leti objavljen v reviji Aura… Spoštovani gospod Ostan. Obračam se na Vas s prošnjo za nasvet glede prehrane. Star sem 61 let. Sem vegetarijanec oz. veganec že 17 let (tudi jajc ne jem). Dve leti sem se prehranjeval samo s presno hrano. Kljub temu imam kar precejšnje težave… Ker redno berem Auro in Vaše prispevke, sem predvideval, da bi mi morda svetovali, ali bi bila vrnitev na presno hrano kaj učinkovita oz. katera živila bi moral črtati z jedilnika. Že sedaj ugotavljam, da mi ne ustrezajo krompir, rdeča pesa, zelje, paradižnik pa morda še katero živilo, za katerega ne vem. Jem kruh in tu pa tam sladke pregrehe, kar pa ni najbolj pravilno. Povedati vam moram, da samo presno prehrano ne bi več užival, ker je ta slabo vplivala na moje zobe. Poškodovala se mi je sklenina, pa tudi pri ženi se je pojavila marsikatera nevšečnost, ki še traja, čeprav že vrsto let spet jeva kuhano hrano. Morda bi prišla v poštev kakšna kombinacija presne in kuhane hrane. Za kakršenkoli nasvet vam bom zelo hvaležen… Vasja P. Med pismi z vprašanji o prehrani, ki sem jih prejel v zadnjem času, sem izbral dopis gospoda Vasje, iz katerega sem v zgornjem tekstu z njegovim dovoljenjem predstavil nekaj odlomkov. Na prvi pogled se zdi, da gre za večno vprašanje veganstva oz. vsejedstva, dejansko pa gre za prehranske potrebe naših celic, ki so onkraj teh okvirov in se jih lahko najbolj zavemo šele pod večer življenja. Težave presnove beljakovin po 45. letu Po petinštiridesetem letu se začne naša prebava bistveno spreminjati. »Ko posamezniki vstopijo v svoja srednja leta, se količina solne kisline v želodcu, ki aktivira encim pepsin, čigar naloga je prebava beljakovin, zniža na polovico normalne ravni« (D. Minkoff).[1] To pomeni, da se velik del beljakovin, ki jih užijemo v teh letih, ne izkoristi in jih telo izloči skozi črevo. Nekateri prej, drugi kasneje, toda z leti postanemo vsi beljakovinsko podhranjeni, pa čeprav nam morda na krožniku beljakovinskih živil ne primanjkuje. Tudi presnova drugih hranil se poslabša, a je, kot ugotavlja dr. David Minkoff, »verjetno večina problemov staranja posledica tega posameznega dejavnika«[2] – pomanjkanja beljakovin. Zato mu posvetimo več pozornosti. V zrelih letih se poslabša tudi presnova maščob. Ker jih je v živalskih živilih več, se starejši spontano izogibamo »težji hrani« in praviloma se hranimo bolj vegetarijansko. A s tem problema slabe prebave beljakovin ne rešimo, saj se, kot smo zapisali, z leti poslabša prebava vseh beljakovin, tudi tistih rastlinskega izvora. Delno se da popraviti prebavo s t.im. ločevalno dieto, pri kateri ne uživamo beljakovin skupaj z ogljikovimi hidrati (le-ti potrebujejo za prebavo drugačno raven kislosti-bazičnosti). Toda tudi to je le izhod v sili, ki izboljša le prvo fazo presnove hrane – prebavo, presnove na celični ravni pa ne. Zato si ju oglejmo pobliže. V procesu prebave se beljakovine razgradijo na svoje sestavine – aminokisline. Teh je več kot 20 vrst, med njimi pa je 8 takih, ki jih naš organizem ne more sam ustvariti in jih zato moramo pridobiti s hrano. Tisti del beljakovin, ki jih prebavila uspejo »razstaviti« na aminokisline, preide iz prebavil v krvotok skozi stene tankega črevesa, preostale pa se kot »odpad« izločijo skozi debelo črevo. Absorbirane aminokisline se po krvi in limfi pretovorijo do celic, ki jih uporabijo za izgradnjo lastnih beljakovin. A tudi na celični ravni je izkoristek aminokislin dokaj skromen: pri beljakovinah rastlinskega izvora največ 48%, pri rastlinskih živilih pa ne presega 18% ugotavlja dr. Lucà-Moretti. Izkoristek beljakovin je odvisen od njihove aminokislinske sestave, zlasti od deleža tiste esencialne aminokisline, ki je v živilu primanjkuje (omejujoča aminokislina). Če neki beljakovinski hrani dodamo živilo, ki vsebuje več esencialne aminokisline (ki je je v prvem premalo), bo presnovni izkoristek aminokislin večji. V naši kulturi so se dodobra uveljavile kombinacije živil, ki so primerne za boljši izkoristek beljakovin (Kodele): [3] krompir in jajca (npr. krompirjevi svaljki…), mleko in koruza (žganci z mlekom, sir ali kislo mleko in polenta…), žito s stročnicami, mesom in zelenjavo (ričet, razne enolončnice…), stročnice in meso (npr. “pasulj” s klobaso..). Če nam je ljubša izključno rastlinska hrana, lahko npr. fižol kombiniramo z neoluščenim rižem, koruzo, oreščki in lešniki, semeni ter pšenico. (J.F. Balch, P.A. Balch).[4] Ni težko opaziti, da so ta prehranska priporočila, ki nekoliko izboljšajo izkoristek aminokislin na celični ravni, v nasprotju z načeli t.im. ločevalne diete, ki izboljšuje prebavljivost beljakovin v želodcu in dvanajsterniku. V vsakem primeru pa je izkoristek aminokislin, kot nam je povedal dr. Lucà-Moretti, nizek. Neizkoriščene aminokisline telo razgradi, pri čemer nastaja veliko toksičnih dušičnih odpadkov (amonijak, sečnina), ki obremenjujejo zlasti jetra in ledvice. To za mlade in krepke ni problem. Tudi če kombinacija živil, ki jih užijejo, ni idealna, jo njihov želodec uspe prebaviti, njihova (še) krepka izločala pa so kos množici strupov, ki nastanejo v celicah pri razgradnji neizkoriščenih aminokislin. Vse drugače pa je pri starejših. Tudi če smo povsem zdravi, se z leti število celic v jetrih in ledvicah zmanjšuje. Dr. Minkoff ugotavlja, da »lahko povprečni sedemdesetletniki ohranijo le 30% mladostnih funkcij ledvic«[5]. Starejši ljudje se zato spontano izogibajo beljakovinsko bogati hrani. Beljakovine bi sicer še kako potrebovali, da bi dobro regenerirali iztrošeni organizem, a jih preprosto ne zmorejo presnoviti. Potrebe naših celic so onkraj veganstva in vsejedstva Na prvi pogled se zdi, da je presnova beljakovin problem le starejših in ošibelih. Toda dejansko je problematična za vse. Samo pomislimo: večina užitih beljakovin – pri živalskih beljakovinah vsaj 52%, pri rastlinskih pa vsaj 82% – gre v nič (Lucà- Moretti). V več prejšnjih prispevkih sem obravnaval, kako so se je v zadnjih 30 milijonih let človek in njegovi predniki prilagajali na naravno okoljsko hrano, kakršno naj bi uživali tudi danes. Kako je možno, da se v vseh teh milijonih let vendarle nismo bolje prilagodili na okoljske beljakovine in razvili presnovo z večjim izkoristkom? Zgornji podatek nam namreč pove, da ne veganska ne živalska hrana nista po meri naših
Kako Se Je Prababici Povrnil Apetit?
Prababičin Užitek ob Konzervi Tune Ko je Rok (22) zvedel za MAP, si je mislil, da bo to še najboljše darilo za njegovo prababico. Pa ji ga je nesel v toplice, kamor je odšla na oddih. Potožila se mu je, da nima apetita, da ji hrana ne diši, zlasti ne ribe. Hvaležna je bila za pravnukovo skrb in začela uživati po 3 tablete MAP na dan. Čez nekaj tednov jo je Rok obiskal na njenem domu in jo začuden našel pri mizi, ko je z užitkom jedla tuno. Z veseljem mu je povedala, da ji hrana sedaj spet tekne. Poznamo več primerov izboljšanega apetita z MAP. Vsi starejši so beljakovinsko podhranjeni, saj ne morejo več dobro presnavljati beljakovinske hrane. Za to jim primanjkuje prebavnih hormonov in encimov, saj so le-ti beljakovine. Prav zaradi tega nekaterim starejšim hrana ne tekne, vsi pa jo prebavljajo slabše kot v mladosti. Vir: “PRIJATELJEM NAJBOLJŠE!”, Novice za uporabnike FHES, MAP in NTC prehranskih dodatkov, Dr. Iztok Ostan, Januar 2012