Izkušnja Sebastiana Åkermana

S prijatelji so se povzpeli na goro Mount Rainier (4392 metrov), blizu Seattla v ZDA. Steklenička MAP-a v nahrbtniku se je izkazala za koristnejšo, kot bi si Sebastian lahko kdaj mislil… skrajšana verzija Sebastianove zgodbe sledi:

“Tega mi nihče ne bo verjel!” …

“Stal sem na 3800 metrih nadmorske višine, pripravljen naskočiti vrh najvišje gore celinskih ZDA, z imenom Mount Rainier. Ravno smo preplezali zaledenel žleb, dolg kakšnih 300 metrov, z naklonom 70 do 80 stopinj. Zaradi tveganih okoliščin smo plezali več ur skupaj brez hrane in pijače. Bolel me je želodec in v roko sem vzel edino plastenko vode, ki sem jo imel s seboj.

Skoraj vso opremo smo pustili v višinskem taboru. V nahrbtničku, ki sem ga imel pri sebi, je bilo dovolj suhe hrane, vendar nisem imel dovolj vode, da bi jo pripravil. Ko sem odkril to hudo napako, sem se odločil natančno pregledati, kaj od hrane imam sploh na voljo. Bilo je prgišče bonbonov in steklenička MAP. Stekleničko sem pospravil nazaj, saj sem želel prihraniti tablete za preostanek vzpona.

Sesal sem bonbon, da bi si vsaj malce potešil lakoto. A tedaj sem pomislil: “Kaj si lahko pomagam z malo sladkorja, če pa imam pri roki beljakovinsko “bombo”?” Začel sem si tlačiti tablete MAP v usta. Vsako prgišče sem žvečil pol minute, da je v ustih nastala nekakšna kaša. Nasmehnil sem se ob misli, da sem pravkar pogoltnil kakšnih 40 tablet MAP. “Tega mi nihče ne bo verjel!”

Čez pol ure smo stali na vrhu. Razgled je bil veličasten! Sredi sunkov vetra mi je kljub vsemu uspelo potegniti na plano fotografijo moje družine. Med vzponom sem imel najbližje nenehno v mislih.

Ko sem se napotil navzdol, sem pojedel še nekaj tablet MAP. Zavedel sem se blagodejnega občutka ob sestopanju z gore, ki sem si jo tako želel osvojiti. Sanje so se mi zdaj uresničile. V glavi sem imel samo eno misel. Začuda to ni bila misel, da sem splezal na to visoko goro, temveč, kako mi je uspelo v desetih urah prežvečiti in pogoltniti kakšnih 60 tablet MAP.

Tako rekoč brez hrane in z malo vode sem se v nekaj manj kot 15 urah povzpel od višinskega tabora do vrha. Priznam, da po nobenih merilih nisem človek, ki bi delal čudeže – čeprav verjamem vanje – a nekako sem čutil, da je MAP veliko prispeval k uspešnemu vzponu. In naslednji dan sem se prebudil povsem brez bolečin v mišicah.

Sebastian Åkerman

“Če ne živiš na robu, imaš preveč prostora.”
Lou Whittaker, legendarni gornik