Zakaj po 45.letu starosti težko prebavljamo rastlinske beljakovine?

Odgovor na to vprašanje najdete v spodnjem članku dr.Iztoka Ostana, Pod večer življenja – Razstrupljanje s hrano (8), ki je bil pred leti objavljen v reviji Aura…

Spoštovani gospod Ostan.

Obračam se na Vas s prošnjo za nasvet glede prehrane. Star sem 61 let. Sem vegetarijanec oz. veganec že 17 let (tudi jajc ne jem). Dve leti sem se prehranjeval samo s presno hrano. Kljub temu imam kar precejšnje težave… Ker redno berem Auro in Vaše prispevke, sem predvideval, da bi mi morda svetovali, ali bi bila vrnitev na presno hrano kaj učinkovita oz. katera živila bi moral črtati z jedilnika. Že sedaj ugotavljam, da mi ne ustrezajo krompir, rdeča pesa, zelje, paradižnik pa morda še katero živilo, za katerega ne vem. Jem kruh in tu pa tam sladke pregrehe, kar pa ni najbolj pravilno.

Povedati vam moram, da samo presno prehrano ne bi več užival, ker je ta slabo vplivala na moje zobe. Poškodovala se mi je sklenina, pa tudi pri ženi se je pojavila marsikatera nevšečnost, ki še traja, čeprav že vrsto let spet jeva kuhano hrano. Morda bi prišla v poštev kakšna kombinacija presne in kuhane hrane.

Za kakršenkoli nasvet vam bom zelo hvaležen…

Vasja P.

 

Med pismi z vprašanji o prehrani, ki sem jih prejel v zadnjem času, sem izbral dopis gospoda Vasje, iz katerega sem v zgornjem tekstu z njegovim dovoljenjem  predstavil nekaj odlomkov. Na prvi pogled se zdi, da gre za večno vprašanje veganstva oz. vsejedstva, dejansko pa gre za prehranske potrebe naših celic, ki so onkraj teh okvirov in se jih lahko najbolj zavemo šele pod večer življenja.

 

Težave presnove beljakovin po 45. letu

 

            Po petinštiridesetem letu se začne naša prebava bistveno spreminjati.  »Ko posamezniki vstopijo v svoja srednja leta, se  količina solne kisline v želodcu, ki aktivira encim pepsin, čigar naloga je prebava beljakovin, zniža na polovico normalne ravni« (D. Minkoff).[1] To pomeni, da se velik del beljakovin, ki jih užijemo v teh letih, ne izkoristi in jih telo izloči skozi črevo. Nekateri prej, drugi kasneje, toda z leti postanemo vsi beljakovinsko podhranjeni, pa čeprav nam morda na krožniku beljakovinskih živil ne primanjkuje. Tudi presnova drugih hranil se poslabša, a je, kot ugotavlja dr. David Minkoff, »verjetno večina problemov staranja posledica tega posameznega dejavnika«[2] – pomanjkanja beljakovin. Zato mu posvetimo več pozornosti.

V zrelih letih se poslabša tudi presnova maščob. Ker jih je v živalskih živilih več, se starejši spontano izogibamo »težji hrani« in praviloma se hranimo bolj vegetarijansko. A s tem problema slabe prebave beljakovin ne rešimo, saj se, kot smo zapisali, z leti poslabša prebava vseh beljakovin, tudi tistih rastlinskega izvora. Delno se da popraviti prebavo s t.im. ločevalno dieto, pri kateri ne  uživamo beljakovin skupaj z ogljikovimi hidrati (le-ti potrebujejo za prebavo drugačno raven kislosti-bazičnosti).  Toda tudi to je le izhod v sili, ki izboljša le prvo fazo presnove hrane – prebavo, presnove na celični ravni pa ne. Zato si ju oglejmo pobliže.

V procesu prebave se beljakovine razgradijo na svoje sestavine – aminokisline.

Teh je več kot 20 vrst, med njimi pa je 8 takih, ki jih naš organizem ne more sam ustvariti in jih zato moramo pridobiti s hrano. Tisti del beljakovin, ki jih prebavila uspejo »razstaviti« na aminokisline, preide iz prebavil v krvotok skozi stene tankega črevesa, preostale pa se kot »odpad« izločijo skozi debelo črevo. Absorbirane aminokisline se po krvi in limfi pretovorijo do celic, ki jih uporabijo za izgradnjo lastnih beljakovin. A tudi na celični ravni je izkoristek aminokislin dokaj skromen:  pri beljakovinah rastlinskega izvora največ 48%, pri rastlinskih živilih pa ne presega 18%  ugotavlja dr. Lucà-Moretti.

Izkoristek beljakovin je odvisen od njihove aminokislinske sestave, zlasti od deleža tiste esencialne aminokisline, ki je v živilu primanjkuje (omejujoča aminokislina). Če neki beljakovinski hrani dodamo živilo, ki vsebuje več esencialne aminokisline  (ki je je v prvem premalo), bo presnovni izkoristek aminokislin večji. V naši kulturi so se dodobra uveljavile kombinacije živil, ki so primerne za boljši izkoristek beljakovin (Kodele): [3] krompir in jajca (npr. krompirjevi svaljki…), mleko in koruza (žganci z mlekom, sir ali kislo mleko in polenta…),  žito s stročnicami, mesom in zelenjavo (ričet, razne enolončnice…), stročnice in meso (npr. “pasulj” s klobaso..). Če nam je ljubša izključno rastlinska hrana, lahko npr. fižol kombiniramo z neoluščenim rižem, koruzo, oreščki in lešniki, semeni ter pšenico. (J.F. Balch, P.A. Balch).[4]

Ni težko opaziti, da so ta prehranska priporočila, ki nekoliko izboljšajo izkoristek aminokislin na celični ravni, v nasprotju z načeli t.im. ločevalne diete, ki izboljšuje prebavljivost beljakovin v želodcu in dvanajsterniku. V vsakem primeru pa je izkoristek aminokislin, kot nam je povedal dr. Lucà-Moretti, nizek. Neizkoriščene aminokisline telo razgradi, pri čemer nastaja veliko toksičnih dušičnih odpadkov (amonijak, sečnina), ki obremenjujejo zlasti jetra in ledvice.

To za mlade in krepke ni problem. Tudi če kombinacija živil, ki jih užijejo, ni idealna, jo njihov želodec uspe prebaviti, njihova (še) krepka izločala pa so kos množici strupov, ki nastanejo v celicah pri razgradnji neizkoriščenih aminokislin. Vse drugače pa je pri starejših.  Tudi če smo povsem zdravi, se z leti število celic v jetrih in ledvicah zmanjšuje. Dr. Minkoff ugotavlja, da »lahko povprečni sedemdesetletniki ohranijo le 30% mladostnih funkcij ledvic«[5]. Starejši ljudje se zato spontano izogibajo beljakovinsko bogati hrani. Beljakovine bi sicer še kako potrebovali, da bi dobro regenerirali iztrošeni organizem, a jih preprosto ne zmorejo presnoviti.

 

Potrebe naših celic so onkraj veganstva in vsejedstva

 

Na prvi pogled se zdi, da je presnova beljakovin problem le starejših in ošibelih. Toda dejansko je problematična za vse. Samo pomislimo: večina užitih beljakovin – pri živalskih beljakovinah vsaj 52%, pri rastlinskih pa vsaj 82% – gre v nič (Lucà- Moretti). V več prejšnjih prispevkih sem obravnaval, kako so se je v zadnjih 30 milijonih let človek in njegovi predniki prilagajali na naravno okoljsko hrano, kakršno  naj bi uživali tudi danes. Kako je možno, da se v vseh teh milijonih let vendarle nismo bolje prilagodili na okoljske beljakovine in razvili presnovo z večjim izkoristkom?  Zgornji podatek nam namreč pove, da ne veganska ne živalska hrana nista po meri naših celic, saj večino aminokislin te ali one vrste zavržejo. Mladi in čvrsti tega sicer ne občutijo zelo, ker imajo sposobna izločala, da dovolj učinkovito predelajo neizkoriščene aminokisline v toksične odpadke, toda očitno je, da razpoložljiva naravna okoljska hrana (živalska ali rastlinska) ne ustreza povsem naravi naših celic.

Da bi razumeli naravne potrebe naših celic je potrebno poseči mnogo dlje v zgodovino. Ko se je pred tremi milijardami in pol let porodilo življenje na Zemlji, so v nevihtni mešanici plinov nastajale aminokisline in padale v (vulkansko) brbotajoče morje, kjer so jih uporabljale prve celice. Potem se je okolje umirilo in obdobje »nebeške mane« je minilo; celice so začele same proizvajati organske snovi – tudi prepotrebne aminokisline (s pomočjo fotosinteze, kemosinteze). Aminokisline so torej morale sedaj ustvariti same, a tudi v tem času so si bakterije ustvarjale toliko aminokislin in bolj ali manj v takšnem razmerju, kot jih imajo njihove beljakovine. To je naravna potreba vseh celic, saj pri takem razmerju ni veliko toksičnih odpadkov. Narava je od tedaj razvila različna bitja, a mnogo funkcij in potreb je ostalo v vseh vrstah celic enakih, saj biologi ugotavljajo, da so si celo rastlinske in živalske celice zelo podobne (Alberts).[6] Ena od takih splošnih naravnih potreb celic je, da imajo rade v svoji hrani tako razmerje aminokislin, kot je značilno za njihove beljakovine.

Nekatere bakterije zmorejo še danes same »fiksirati« dušik iz zraka in ustvariti aminokisline. To je energetsko zelo zahteven proces, a ga nekatera enostavna bitja zmorejo. Toda okolje je postajalo še naprej življenju vse manj prijazno. Kompleksnejša bitja so mora razviti nove organe in funkcije (živčni sistem pri živalih… sposobnosti mišljenja …).  Ker za vse te nove življenjske funkcije ni bili dovolj energije, je mati narava pri nekaterih mnogoceličarjih opustila sposobnost ustvarjanja vseh aminokislin, s tem prihranila nekaj dragocene življenjske energije in jim tako dala zmožnosti za razvoj novih življenjskih oblik in funkcij. To se je zgodilo vsaj pred približno 540 milijoni leti, ko so nastali prvi vretenčarji. Prve obloustke, nekaj milimetrov dolge ribice in vsi njihovi sedanji potomci – morski psi in druge ribe, kuščarji, zajci in srne, opice … skratka vsi vretenčarji s človekom vred, nimamo sposobnosti, da bi sami ustvarjaili esencialne amino kisline in jih moramo pridobiti s hrano (B. Alberts).[7]

To je ustvarilo nove probleme. Rastline ali živali, ki jih užijemo,  ustvarjajo beljakovine po svoji meri. Vsako bitje na tem svetu pa ima svoje specifične beljakovine in specifično sestavo aminokislin. To pomeni, da imamo vsi vretenčarji pomemben prehranski problem:  tako vegetarijanski zajček kot mesojeda ščuka ne dobita s hrano take sestave mikrohranil, kot jih potrebujejo njihove celice. Narava je problem rešila tako, da je razvila vsem nam vretenčarjem učinkovi sistem prebave in izločanja: celice  »potegnejo«  iz hrane toliko mikrohranil, kot jih potrebujejo, večino neizkoristljivih aminokislin in drugih mikrohraniv pa izločijo z (dobrim) sistemom izločal. Delo izločal je težko, a očitno lažje, kot če bi celice same ustvarjale aminokisline.  Problem visokega deleža neizkoriščenih aminokislin torej ni le problem človeka, pač pa je splošen problem vretenčarjev in tistih živih bitij, ki se hranijo z drugimi živimi bitji. Pri drugih vretenčarjih so deleži v odpadke predelanih beljakovin sicer drugačni kot pri človeku, a tudi (podobno kot pri človeku) zelo visoki. Ne le človek, tudi zajček in morski pes (…) imata podoben problem s odpadki presnove beljakovin.

Znanstveniki so si že pred več kot pol stoletja začeli prizadevati, da bi hrano približali naravnim potrebam celic.  Dr. R.J. Block in dr. H.H. Mitchell  sta leta 1946 izrazila domnevo, da je biološka vrednost prehranskih beljakovin odvisna od sestave aminokislin. Pokazala sta, da v trenutku sinteze beljakovin celicam ni na voljo (sočasno) vseh osem esencialnih aminokislin ter da pomanjkanje celo ene same esencialne aminokisline omejuje sintezo beljakovin v telesu[8].   Tedaj še ni bilo znano, katera sestava esencialnih aminokislin je za človeka idealna. Dr. W. Rose je leta 1946 prvi oblikoval predlog sestave osmih esencialnih aminokislin, ki naj bi bila za človeka idealna (Lucà-Moretti).[9] Dejansko je bil to le prvi približek, ki je spodbudil desetine strokovnjakov k iskanju resnice o za človeka idealni sestavi esencialnih aminokislin (poimenovali so jo MAP – Master Amino Acid Pattern). Po več kot dveh desetletjih študij in kliničnih preizkusov je bilo leta 1998 znanstveni javnosti objavljeno, da je to uspelo dr. Mauriziu Lucà-Morettiju.[10]  O njegovem delu in o pomenu odkritja MAP smo že večkrat pisali (Aura št. 183, 184).

V starosti telo kliče po beljakovinah

 

Že desetletja je možno dobiti na trgu različne beljakovinske prehranske dodatke. Dr. Campbell opozarja, da so lahko nevarni.[11] Se strinjam.  Običajni beljakovinski prehranski dodatki vsebujejo razgrajene (hidrolizirane) beljakovine. S tem olajšajo prebavo, ki pri običajnih beljakovinah traja od 3 do 5 ur, pri slabih kombinacijah hrane pa še več (Lucà-Moretti)[12].  Žal pa običajni beljakovinski dodatki ne rešijo problema slabega izkoristka aminokislin na celični ravni, saj, kot pravi dr. Lucà-Moretti, imajo enako nizek izkoristek kot beljakovinsko živilo, iz katerega so izdelani (pri beljakovinskih dodatkih iz jajc npr. 48%, pri tistih is sirotke 16% itd). Če jih užijemo veliko, bodo sicer hitro prešli iz prebavil v kri, a v presnovi na celični ravni se bo iz njih tvorilo zelo veliko toksičnih odpadkov, kar lahko ogrozi jetra in ledvice. Zato je modro, da se pred njihovo uporabo posvetujemo z zdravnikom in upoštevamo priporočene odmerke.

Z znanstvenim odkritjem za človeka idealne sestave aminokislin (MAP) se odpirajo v prehrani nove možnosti. V procesu njihove proizvodnje najprej »izvlečejo« posamezne esencialne aminokisline iz beljakovinskega živila (zahteven postopek, da ohranijo njihovo nepotvorjeno- kristalno- obliko in čistost). Načeloma bi to lahko storili  iz

kateregakoli živila, saj so aminokisline rastlinskega in živalskega izvora enake. Dr. Lucà-Moretti nam je povedal, da za MAP uporabljajo stročnice (lečo), ker je to ceneje. Potem aminokisline sestavijo v zelo natančnem razmerju MAP, kar je zelo pomembno, saj so že majhna odstopanja lahko nevarna. Dr. David Minkoff pravi, da je šele z uporabo teh pripravkov bilo možno ugotoviti, kako organizem starejšega človeka kliče po beljakovinah. V svoji klinični praksi je to opazil predvsem pri ženskah s problemi menopavze (vročinski valovi, nočno potenje, nespečnost, menjajoče se razpoloženje, utrujenost, tanjšanje las in krhkost nohtov). Do nedavnega so pač menili, da je to normalna posledica staranja. Danes pa je jasno, da so posledica beljakovinske podhranjenosti, ki se je ne da popraviti z običajno beljakovinsko hrano, pač pa le z MAP.[13]

V zrelih letih namreč zapademo v začaran krog presnove beljakovin. Ker jih težko presnovimo, je v telesu premalo hormonov (ti so beljakovine). Premalo pa je tudi raznih encimov, zato je prebava vseh živil – tudi beljakovinskih – slabša in tako gremo počasi vedno bolj navzdol v vse večjo podhranjenost. Gospod Vasja omenja, da mu več živil sedaj ne ustreza. Z leti je to običajno, ni pa nujno.  Sam sem imel celo življenje težave s prebavo. Ko sem »srečal Abrahama« bi se moralo to še poslabšati, pa sem tedaj vključil v prehrano MAP in danes lahko jem vse. Očitno sem izboljšal svoj encimski sistem v prebavnem traktu, da je telo sedaj bolj sposobno prebaviti naravno okoljsko hrano. Včasih delajo živila težave v prebavi zaradi alergij in netolerantnosti organizma nanje. S terapijami, zasnovanimi na elektromagnetnem valovanju (bioresonanca, metoda dr. Wohlmanna…) je to možno popraviti (glej Auro št. 193, 194). A tudi splošna okrepitev prispeva k izboljšanju alergični težav. Leta 2002 mi je npr. dr. Medved z bioresonančnim testom našel rahlo obliko alergije. Po dveh letih rednega uživanja MAP jih ponovni test ni zaznal več, čeprav posebnih terapij alergije ni bilo…

Beljakovine so centralna trdna sestavina celic. Vse dejavnosti celic izvajajo razne vrste beljakovin. A skladišča rezervnih beljakovin telo nima. Na nek način igrajo to vlogo mišice. Ko potrebujemo več beljakovin, a je telo prešibko, da bi jih učinkovito pridobilo iz živil (npr. pri boleznih, po poškodbah in kirurških posegih), telo »pokuri« mišice, da preusmeri aminokisline, tja kjer jih bolj potrebuje. To se redno dogaja starejšim. Povprečen sedemdesetletnik ima le še 25% mladostne mišične mase (D.Minkoff)[14]. Do sedaj se je zdelo, da je to nujna posledica staranja. V letih 2001-2002  sem z lastnim preizkusom ugotovil, da je tudi po 50 letu možno povečati mišično maso, če celice oskrbimo z mikrohranili, ki jim jih primanjkuje. Pa ne gre le za mišice rok in nog. Le-te potrebujemo tudi npr. za to, da držijo hrbtenico. Pred uporabo MAP sva imela s soprogo približno enkrat letno težave z išiasom. Sedaj že več let tega ni več. Še pomembneje pa je, da si je soproga okrepila srčno mišico. Pravkar sva se vrnila iz Nemčije, kjer je v zdravstvenem centru v Buchloe opravila ponoven temeljit zdravstveni pregled. Z zadovoljstvom in tudi z začudenjem so ugotovili, da se je njena centralna srčna mišica v zadnjih 4 letih okrepila,  srčna aritmija in bradikardija pa zmanjšali. Glede na to, da so soprogi že pred leti svetovali srčni spodbujevalec, sva bila ob povratku domov več kot zadovoljna. Domnevava, da se morava za to zahvaliti predvsem MAP, pa tudi drugim »živim« prehranskim dopolnilom, ki jih potrebujemo zlasti v zrelih letih.

 

Kako še dopolniti hrano v zrelih letih

 

Z ustrezno beljakovinsko hrano se torej da izboljšati prebavo in z njo izkoristek tudi drugih hranil: maščob, ogljikovih hidratov, mineralov, vitaminov… Toda naravnega toka staranja se z njimi ne da ustaviti. Prosti radikali še vedno pridno napadajo vitalne dele naših celic, narava pa se z leti vse bolj otepa popravil škod, ki jih povzročajo. Z leti se tudi ne trudi več, da bi izkoreninila (z mutacijo) nastalih genov, ki bi nam lahko škodili (Ridley) [15]. To je naravni proces. Narava pač skrbi le ali predvsem za otroke, za razvoj vrste, v kateri starejši nimamo več odločujoče funkcije. »Po zasnovi naravnega izbora vsi deli naših teles trajajo tako dolgo, da se naši otroci osamosvojijo, in nič dlje« (Ridley)^[16].  Narava torej poskrbi le za tisti minimum presnove, ki je potreben, da »poujčkamo« vnučke, za kaj več pa moramo poskrbeti sami.  Kot vsi ljudje, moramo tudi starejši  najprej zagotoviti  čim bolj polnovredno in uravnoteženo osnovno prehrano. Poleg tega pa (še bolj kot mlajši) poskrbimo še za njeno dopolnitev z »živimi« (toplotno neobdelanimi) prehranskimi dodatki. V današnjih časih osiromašene industrijske hrane je to koristno tudi za mlajše, za starejše pa kar nujno. To  kar mi uporabljamo, je v glavnem naslednje:

a) že omenjene esencialne aminokisline MAP (3-5 tablet dnevno, če zdravnik ne priporoči več)

b) z aktivnim vodikom bogati napitki

Teh naj bo vsaj 4 dcl dnevno. Alternativini viri zanje so: sveži sokovi, ionizirana alkalna voda ali s FHES oživljena voda. Aktivni vodik je ključnega pomena za zdravo delovanje celice, kot smo že pisali  (glej Auro  št. 206, 207), po 45 letu pa ga je v krvi 1000 krat manj kot v mladosti (Smith et al., [17] Greenberg[18]), zato ga nadomeščamo z živimi sokovi in vodami.

c) probiotični napitki (kefir na vodi ali/in koncentrirani probiotiki –  glej Auro št. 165, 166)

S starostjo se siromaši tudi črevesna flora, ki ustvarja  prepotrebne antioksidante, izboljša prebavo hranil, ščiti imunski sistem, ustvarja nekatere encime in hormone… Eden od znakov šibke črevesne flore je smrdenje blata.

d) z minerali in vitamini bogata živila (dnevni odmerki:  4 dc mešanh zeleni sokov ali 1/2 dc soka pšeničnih bilk ali 5-10 tablet modrozelenih alge ali kozarec hladno uprašenih zelenih sokov)

e) esencialne maščobne kisline (1-2 žlici mletega lanenega semena ali ribje olje v odmerku, ki ga priporoča proizvajalec)

 

Razstrupljevalni prehranski režimi so v zrelih letih še bolj potrebni

 

Gospod Vasja piše, da je veganec. Načeloma nič narobe, saj je skrbno izbrana veganska hrana lahko polnovredna (glej Auro št. 214). Kot smo že pisali, pa je treba paziti zlasti, da je v njej dovolj beljakovin, ki so zlasti pri vegetarijancih šibka točka. Veliko ljudi, tudi nevegetarijancev, je beljakovinsko podhranjenih, trdi dr. Minkoff: »Standardni testi krvi sicer lahko pokažejo normalne vrednosti beljakovin, toda globlje analize seruma odkrijejo, da mnogim posameznikom pomanjkanje aminokislin. Še nismo srečali vegetarijanca, ki ne bi bil beljakovinsko podhranjen«.[19] Iz že opisanih razlogov pa se z leti nevarnost beljakovinske podhranjenosti še poveča.

Strah pred beljakovinsko podhranjenostjo še ni zadosten razlog, da bi se vegetarijanstvu odrekli, če se zanj odločimo.  Razstrupljevalni prehranski režimi, med katere sodi tudi veganstvo, so zlasti v starosti potrebni. Čim starejši smo, tem šibkejša so izločala in vedno več strupov se nabira. Nalagajo se tudi v celični maščobi (lipofuscini) in v maščobnih tkivih.  Povprečen sedemdesetletnik ima do 100% več maščob kot v mladosti (Minkoff).[20] Vsaj občasno se je torej potrebno oddahniti od danes vse bolj toksične mešane hrane. Za to so na voljo razni razstrupljevalni prehranski režimi: vegaska hrana,  presna hrana in post. Še bolj kot mladi pa morajo starejši ljudje poskrbeti, da v času čistilnih kur uživajo vsa organizmu potrebna mikrohranila (lahko tudi s ustrezno povečanim odmerkom živih prehranskih dodatkov). Priporočljiv je tudi posvet z zdravnikom.

Presna hrana je torej (tudi) za starejše lahko zelo koristna. Toda ta naj ne bo klasično frutarijanska, za katero smo že pisali, da je izrazito beljakovinsko pomanjkljiva (glej Auro št. 113).  Tudi gospod Vasja piše, da se mu dolgoročno, kot mnogim drugim doma in v svetu, ni obnesla. Ena od posledic beljakovinsko skorajda prazne frutarijanske hrane je pomanjkanje encimov v telesu (ti so beljakovine) in kmalu ne zmoremo prebaviti živil, ki smo jih prej lahko. Pri starejših je pri presnojedstvu potrebno upoštevati tudi to, da telo iz toplotno obdelane hrane laže pridobi potrebno energijo. Starejši imajo že po naravi opešana prebavila, zato si mnogi težje privoščijo izključno surovo prehrano (nekateri starostniki zmorejo prebaviti le toplotno obdelano zelenjavo).

Ali so grižljaji toplotno obdelane hrane res »greh«, kot piše gospod Vasja in sem včasih tudi sam menil?  Je kuhana hrana res povsem v nasprotju z našo naravo, z našo genetsko zasnovo?  Obstajajo argumenti, da so tudi zadnja tisočletja naše zgodovine, ko je kuhanje postalo del vsakdana, že pustilo trajne sledi v naši pretežno še vedno »presnojedski naravi«. Tista ljudstva, ki so v zadnjem desettisočletju prej prešla na pridelovanje pšenice (Azijci), imajo npr. danes manjšo pogostnost alergij na gluten (kot npr. Indijanci v S. Ameriki), kar dokazuje, da celo to kratko obdobje le nekaj vpisne v naš genetski zapis (W. Nicholson).[21] Uporaba ognja v pripravi hrane pa sega še precej bolj v preteklost. Zagotovo so naši predniki pred 40.000 leti  že toplotno obdelovali hrano (J-L, Tu)[22], prav možno pa je, da je kuhanje segalo v še bolj oddaljen čas. Še danes npr. azijsko pragozdno ljudstvo Sakai uporablja dele bambusovih debel za kuho (B. Škerlj)[23], kar kaže, da je bilo kuhanje možno daleč pred pojavom lončarstva, morda celo pred več stotisočletji. Zato kosa kruha, ki ga blagoslavljamo celo v molitvah, ne kaže črniti. Če se mu kdaj odpovemo, pa nam bodo celice hvaležne.

            dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan

Julij 2007, za Auro št. 215