Dr. Colin T. Campbell je leta 1968 sodeloval v programu prehranske pomoči filipinskim otrokom. V Manili se je srečal z velikim številom otrok, obolelih za rakom na jetrih.
Izkazalo se je, da je šlo za zastrupitev s karcinogenim aflatoksinom, ki ga proizvajajo plesni.
Raziskovalci so ga odkrili v tamkajšnjem arašidovem maslu. Uživali so ga otroci iz revnih in premožnejših družin, vendar so za rakom obolevali le otroci premožnejših staršev.
Prav v tistem času je izšel znanstveni članek indijskih raziskovalcev o preizkusih na miših, ki bi utegnil pojasniti ta pojav. Rak se je namreč razvil le pri tistih z aflatoksinom okuženih miškah, ki so uživale veliko živalskih beljakovin (20% energijskega vnosa), če so jim dajali enako količino rastlinskih beljakovin, pa se to ni zgodilo. Tudi filipinski otroci bogatejših staršev so uživali več mesa, sira in jajc, medtem ko so otroci revnejših staršev dobivali beljakovine v glavnem iz stročnic.
Dr. Campbell je opisal to zgodbo v svoji uspešnici Kitajska študija. Po vrnitvi v ZDA je opravil mnogo podobnih preizkusov. Izsledki so bili podobni: Beljakovine same po sebi sicer ne povzročajo raka, toda beljakovine živalskega izvora imajo pri tem odločilno spodbujevalno vlogo. V Kitajski študiji je navedenih več sto znanstvenih člankov različnih raziskovalcev s podobnimi ugotovitvami. Razprava o nevarnosti uživanja živalskih beljakovin je dosegla celo senat ZDA, saj vseh dokazov preprosto ni moč zanemariti.
V Campbellovi knjigi so predstavljene tudi ugotovitve Kitajske študije o dejavnikih rakavih obolenj na Kitajskem, pri kateri je tudi sam sodeloval. Natančen pregled vzrokov smrti po posameznih regijah te dežele je pokazal, da je v nekaterih predelih Kitajske raka zelo malo, v drugih pa veliko. Raka skorajda ni bilo tam, kjer je še vedno prevladovala tradicionalna prehrana kitajskih poljedelcev, ki je skorajda veganska, veliko raka pa je bilo v regijah, kjer se je vzporedno z ekonomskim razvojem uveljavila pretežno mešana prehrana.
Zakaj imamo raje živalske beljakovine
Podoben trend zamenjevanja pretežno rastlinske prehrane z mešano se dogaja tudi v drugih deželah, ko se izboljša standard prebivalstva. Campbell to pripisuje zagledanosti ljudi v zahodni svet in prevzemanju zahodnjaških prehranskih navad. Del resnice je gotovo v tem.
A obnašanje živali pri izbiri hrane nakazuje, da obstajajo tudi genski, prirojeni razlogi za večjo vabljivost živalskih virov beljakovin. Človeku podobne vegetarijanske opice si na primer rade privoščijo meso, če ga le imajo priložnost dobiti. Šimpanzi organizirajo prave lovske pohode. Biologi opažajo, da je samicam šimpanzov meso tako vabljivo, da samcem v zameno zanj celo ponujajo spolne usluge.
Zanimivo je tudi vedenje miši. Vsi vemo, da rade glodajo sir, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da tudi mlečne beljakovine spodbujajo razvoj raka.
In zakaj se živali, podobno kot mi, obnašajo pri izbiri beljakovin tako samodestruktivno? Zaradi reprodukcije! Zanjo je potrebna bogata beljakovinska hrana. Beljakovinsko se prej najemo z živili živalskega izvora, saj imajo praviloma večji delež beljakovin oziroma je njihov presnovni izkoristek višji kot pri rastlinskih živilih. Zato nas narava instinktivno vodi k prednostnemu izbiranju živalskih beljakovin. Ali nas zaradi tega po zaključku reproduktivnega obdobja pestijo zdravstvene težave, pa za ohranitev vrste ni pomembno.
To misel potrjuje tudi primerjava o reproduktivni sposobnosti in obolevanju veganskih Kitajk in vsejedih Američank. Američanke dobijo prvo menstruacijo v povprečju že pri dvanajstih letih, torej pet let prej kot Kitajke, menopavza pa nastopi pri njih 4,5 let kasneje. Reproduktivna doba je torej pri Američankah kar za 9,5 let daljša kot pri veganskih Kitajkah. Ker je za Američanke značilna tudi trikrat višja izpostavljenost estrogenu, je rak na dojkah v postreproduktivnem obdobju pri njih mnogo pogostejši kot pri veganskih Kitajkah.
A kaj je v živalskih beljakovinah tako škodljivega? Kasnejše raziskave (Torres, Barja) so odkrile, da je krivec presežek ene same esencialne aminokisline – metionina. Neizkoriščeni metionin namreč celice razgradijo, pri tem pa nastanejo homocistein in druge zelo strupene snovi, ki spodbujajo razvoj raka, bolezni srca in ožilja in skrajšujejo življenje. V rastlinskih beljakovinah pa presežka metionina ni; tvorijo sicer več dušičnih odpadkov kot živalske, a ti odpadki so manj škodljivi.
Tretja pot
Zdi se torej, da je veganstvo prava prehranska izbira. A tudi ta ima svoje pasti. Težko je namreč užiti toliko rastlinskih beljakovin, da bi dosegli priporočenih 15% energijskega vnosa. Oseba z običajno telesno aktivnostjo, težka 75 kg, bi to dosegla na primer z 940 g sveže soje, 1.070 g tofuja ali 2.057 g mešane zelenjave in žit na dan. Tako smo ob veganski hrani kvečjemu na dopustnem minimumu beljakovinskega vnosa (9-10% energije). Tisočletna kitajska veganska praksa kaže, da je tako možno živeti. A včasih je življenjskega pomena, da oseba užije precej več beljakovin.
Vzemimo primer rakavih bolnikov. Do 80% je beljakovinsko podhranjenih. Zanje je življenjskega pomena, da okrepijo imunski sistem, ki pa je beljakovinsko zahteven. Kar 40% terminalnih rakavih bolnikov ne umre zaradi raka, pač pa za posledicami izčrpanosti. Že navaden prehlad se zlahka spremeni v usodno pljučnico.
Znano je tudi, da je uspešnost kemoterapije odvisna od ravni hemoglobina v krvi, ki je splošni kazalec beljakovinske prehranjenosti. Naj onkolog svetuje svojemu pacientu uživanje po kilogram stročnic dnevno, kar je že za zdravega preveč, ali pa živalske beljakovine, ki sicer prej okrepijo imunski sistem, a obenem tudi spodbudijo rast tumorjev? Za rakavega bolnika preprosto ni povsem primerne beljakovinske hrane med običajnimi živili.
Na srečo so znanstveniki že sredi preteklega stoletja začeli iskati »tretjo pot«. Kot smo že pisali v prejšnjem članku, je bila leta 1998 odkrita idealna sestava esencialnih aminokislin, imenovana MAP, ki praktično ne tvori dušičnih odpadkov (le 1%) in s tem tudi ne presežka metionina. Prof. Lucà-Moretti, ki v tujini vodi seminarje za onkologe, je že v znanstvenem članku o odkritju MAP zapisal, da so živila tipa MAP posebno priporočljiva za paciente, izčrpane od raka. Tudi k nam prodira to novo védenje.
V začetku leta 2014 je naša 36-letna znanka začela s kemoterapijo zaradi levkemije. Onkolog ji je svetoval, naj uživa veliko rdečega mesa. Namesto mesa je raje vsak dan zaužila po 10 tablet tipa MAP. Ko je prišla na naslednji pregled krvi, je onkolog ugotovil, da se ji je kri izboljšala in priporočil, naj uživa še več rdečega mesa. Pa mu je priznala, da ga sploh ni jedla. »Karkoli ste jemali namesto tega, povečajte odmerek«, je svetoval. Začela je uživati od 15 do 20 tablet MAP dnevno. Pri naslednjem pregledu je imela hemoglobina »kot zdrav fant«, se je izrazil zdravnik.
Dr. Iztok Ostan
Za revijo: Plus 50, št. 6, leto 3, junij 2015.
Prvih nekaj poglavij te knjige, si lahko prenesete v obliki brezplačne brošure:
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.